Lesene obljube

Na začetku pomladi so bili kupci pripravljeni za kubični meter lepih borovih hlodov odšteti 52 evrov, zdaj ponujajo zanje le še 45 evrov. Za krajše in tanjše kose, ki so primerna le za predelavo v iverne plošče ali mletje za celulozo, pa je cena kar strmoglavila: z 38 na borih 18 evrov. Po takšni ceni bi se lastniku splačalo les prodati le, če bi rasel tik ob gozdni cesti in bi ga sekači naložili naravnost na tovornjak. Za vsa druga drevesa, do katerih je treba najprej narediti gozdne vlake, jih požagati, oklestiti in pripeljati do tovornjaka, bi moral lastnik sekačem doplačati iz lastnega žepa. Čemu?

Da, čemu. Na srečo zakon o nepremičninah, ki ga je nameravala uvesti odhajajoča vlada, še ne velja in lastnikom gozdov še ni treba tuhtati, kje bodo dobili denar za plačilo davka na gozd, ki bi bil, če bi zakon obveljal, kar zajeten.

Tako bi zdaj lastniki gozdov lahko še nekaj časa mirno gledali, kako se jim v gozdu drevesa debelijo. Če ... ne bi bilo kar precej če-jev. Prvi so bolezni in škodljivci, ki napadajo posamezne drevesne vrste. Na Krasu se je pozimi razširila sušica najmlajših borovih poganjkov, zaradi katere so gozdarji lastnikom odredili, da morajo prizadeta drevesa posekati. Toda še preden so to uspeli narediti, je borove iglice napadla borova penarica in gozdarji že pišejo nove odločbe. Vmes so odredili še na tisoče posekov zaradi žleda in podlubnikov.

Lastniki morajo sekati (sicer lahko to na njihove stroške naredi država), prodati pa nimajo kam. Domače lesnopredelovalne industrije že leta skoraj ni več, tista tovarna ali dve, ki dela(ta) iverne plošče, sta si v teh mesecih poceni nakupili zalogo in celo poplačali dolgove; prodaja v tujino se zaradi prevoznih stroškov splača le za najboljši les.

Besede o lesni verigi, državnem podjetju za odkup in skladiščenje lesa, in še kopico drugih obljub, ki jih je po žledu trosil minister za kmetijstvo Dejan Židan, so že požrli podlubniki. Minister zdaj trosi po državi nove obljube.