Lepota oljčnega lesa

Oljka raste počasi in neenakomerno. Odlikuje jo izjemna moč črpanja vode, pa tudi prilagojenost na dolgotrajno odsotnost padavin. “Je kot kamela: če je vode dovolj, se pošteno napije, potem pa tedne in tedne zdrži brez ene same kaplje,” mi je nekoč v Assisiju zaupal rezbar, ki je v ateljeju na glavni ulici dokončeval drobne predmete iz oljčnega lesa. “Zato,” je nadaljeval, “je v našem poklicu najvažnejša potrpežljivost. Počakati moraš, da se les dobro posuši, šele nato ga lahko vzameš v roke in začneš obdelovati!”

Jaslice

Rezbar iz Assisija je prodajal Kristuse trpečega obraza, križe zveriženih oblik, jaslice, križe tau, pa tudi sove, čuke, slone, želve in polže, solatne sklede, lončke, naprstnike, rožne vence, igralne kocke, žlice, vilice in nože, mlinčke za poper, strgala za gomoljike in parmezan, podstavke za vino, pladnje različnih oblik in velikosti, ogrlice, zapestnice in prstane ... vse iz oljčnega lesa. Vse unikatno, četudi na stružnici oblikovano, saj je že sama struktura lesa tako pestra in enkratna, da so si predmeti iz oljke kvečjemu podobni, nikoli pa enaki.

Častno mesto oljke

Oljka je od nekdaj veljala za sveto drevo skoraj vseh kultur in verstev, ki so cvetela v Sredozemlju. Boginja Atena jo je dala Grkom v dar in si z njo pridobila njihovo večno naklonjenost. Ko je, po požaru na Partenonu, oljka oživela in ponovno pognala iz korenin, so drevo razglasili za sveto. Rimljani so ti odsekali roko, če si odlomil vejo ali poškodoval deblo.

Košara

Oljka je imela in še ima častno mesto tudi pri judih, kristjanih in muslimanih. Glede na to, da lahko raste in rodi tisočletja, se zlepa ni zgodilo, da bi kdo posekal ali izrul kakšno drevo samo zato, da bi si naredil leseno skledo! Oblikovalci predmetov iz oljčnega lesa so se tako morali zadovoljiti z drobižem, ki je ostal pri kaki gradnji cest ali širitvi mest. Ali ko so zavojevalci, da bi popolnoma dotolkli nasprotnike, uničevali njihove oljčnike. Prav zato so bili predmeti iz oljčnega lesa izjemno cenjeni. Arabci so najpogosteje oblikovali sklede, možnarje, pladnje in košare: po tej ponudbi slovijo še danes. Kar največje mojstrstvo pa zahteva oblikovanje šahovskih figuric: igralna miza s predalom za spravilo kmetov in figur je med najdražjimi predmeti iz oljčnega lesa na trgu! S križarskimi pohodi in kasnejšimi romanji v Palestino se je začela razvijati cvetoča ponudba verskih spominkov.

Prvi rezbarji so bili Grki

Prvi učitelji rezbarske obrti naj bi bili Grki, kasneje pa predvsem Italijani in Francozi. Kdo ve, koliko milijonov predmetov je bilo v tem času prodanih s pripombo, da so iz lesa tiste oljke, pod katero je Jezus Kristus zadnjič molil v Getsemanijskem vrtu! Najpogostejši motivi palestinskih rezbarjev iz Svetega mesta so, poleg Križanega, jaslice, beg Svete družine v Egipt, božični okraski in - kamele. Zadnje čase številne ateljeje-prodajalne krasi napis, da nobeno drevo ni bilo posekano, izruto ali poškodovano za potrebe izdelovanja njihovih predmetov iz oljčnega lesa.

Jean-Pierre, lastnik trgovinice v Antibesu (kasneje sem zvedel, da jih ima celo verigo v kar nekaj obalnih in zalednih turističnih krajih v Provansi), mi je dejal, da v glavnem uporablja drevesa oljk, ki so utrpela pozebo. “Kupujem jih od kmetov in tako vsaj malo pomagam ublažiti škodo, ki jo imajo zaradi izpada pridelka. V večini primerov drevo ponovno odžene iz korenin in čez nekaj let že obirajo oljke. Imam veliko skladišče, kjer sušim debla. Čeprav se ne zdi, ima les oljke kar 75-odstotno vlago. Lesa ne presušim, ampak čakam, da se njegova vlaga izravna s tisto iz okolja, kar traja šest do deset let. Potem deblo preučim in si zamislim, kaj lahko iz njega dobim. Največ so vredni veliki predmeti, zlasti sklede. Pri razrezu vedno razmišljam o tem, kako bom uporabil sleherni kos lesa. Koristni so tudi najmanjši ostružki, s katerimi lahko potem polnim razpoke,” mi zaupa. Zgrozi se, ko mu povem, da so pri nas med fašistično zasedbo iz dreves (in korenin) pozeblih oljk kuhali oglje. “Parbleu, quels cons!” zarobanti in nadaljuje z razkrivanjem malih skrivnosti velikih mojstrov oblikovanja predmetov iz oljčnega lesa.

Oljčni les potrebuje čas

“Glej, v tem poslu moraš dati času čas. Že oljka raste počasi, les se počasi suši, potem ko oblikuješ kako veliko skledo, pa moraš počakati vsaj tri leta, preden jo dokončno obdelaš. V tem času se lahko pojavijo razpoke, ki jih zapolniš s koščki lesa ali posebno mešanico smol in oljčnega prahu. Potem ko jo dokončno zgladiš, popeskaš in namažeš z oljčnim oljem, ki poudari strukturo lesa, gre lahko v prodajo,” pripoveduje. V posel ga je vpeljal oče, ki se je oblikovanja predmetov iz oljčnega lesa lotil v petdesetih letih. “Takrat so bile najbolj iskane razne šatuljice, glasbene skrinjice, noži za papir in podobno. Les si razrezal na tanke plošče in oblikoval predmete. Danes so najbolj cenjeni predmeti, ki povzemajo obliko drevesa. Tega ne moreš delati na osnovi kalupa, ampak jih oblikuješ kos po kosu. Kupec takoj opazi, da so skoraj v celoti rezultat ročnega dela. In, pazi: ročno delo je v bistvu sopomenka za delo z glavo,” pomežikne.

Pladenj za sir ali salamo, ki bo lastniku služil vse življenje

Foto: Toni Gomišček

Marsikateri stroj, ki ga uporablja, sta razvila z očetom. Po številnih poskusih sta določila najprimernejše obrate stružnice, hitrost tračne žage. Podobno velja za druge ateljeje. “Mi smo bolj umetniki kot obrtniki,” je po francosko prepričljiv. Misel na internetno prodajo odločno odklanja. “Ah daj, saj to bi bilo kot naročati ženo po katalogu. Na videz so mogoče resda vse enake, tudi mere so jasno opisane, toda pomembne so malenkosti, zaradi katerih ti postane ena bolj všeč kot druga,”razloži. Vprašam ga, če misli na sklede ali žene, pa se nasmeji: “Tous les deux!” Oboje.

Pripadnost teritoriju

Imeti predmete iz oljčnega lesa ni ravno kak poseben statusni simbol, izraža pa pripadnost teritoriju. Malo je predmetov, ki jih ne bi bilo mogoče narediti iz lesa oljke. Videl sem pipe, klekeljne, nabodala, kosirje, klešče za orehe, večje ali manjše vevnice, obeske za ključe, tisoče drobnih predmetov, ki pomenijo Sredozemlje. Pladenj, pa naj bo za kruh, sir ali polento, ti z mize govori povsem drugačno zgodbo kot enako uporaben, a običajen kos bukovine. Leseni nožički (ne samo ročaj, ampak tudi rezilo) za razmaz masla, mehkih sirov ali sadja, te zapeljejo, da si nehote privoščiš rezino več ... Za uporabo v kuhinji je tudi nadvse pomembno, da predmeti iz oljčnega lesa ne vpijajo vonjav. Vzdrževanje je preprosto: občasno jih operemo z blagim pomivalnim sredstvom in namažemo z nekaj kapljicami oljčnega olja. Tako naj bi jim zagotovili večnost!

Nekateri, ampak res redki, imajo iz lesa oljke narejen parket, stopnice, pohištvo. In živijo brez skrbi, da ga bodo napadle lesne gobe ali zajedalci. Ali da bo na podu luknjica, če jim slučajno kladivo pade na tla. To pa je že statusni simbol!